Duševno zdravje predstavlja stanje dobrega počutja, v katerem posameznik razvija svoje sposobnosti, se uspešno spoprijema s stresom v vsakdanjem življenju, učinkovito dela in prispeva k svoji skupnosti (Svetovna zdravstvena organizacija).

Navedena definicija poudarja pozitivni vidik duševnega zdravja, ki vključuje pozitiven odnos do sebe in drugih, pozitivno samopodobo, visoko samospoštovanje, optimizem, sposobnost soočanja s težavami, a kljub temu se je še do nedavnega v okviru duševnega zdravja govorilo predvsem o duševnih boleznih in motnjah.  Največji izziv tako na delovnem mestu kot drugje v družbi, je tako normalizirati odnos do težav v duševnem zdravju.

Duševno zdravje je namreč osnovni del tega, kako se počutimo na delovnem mestu, koliko smo učinkoviti, kako uspešno navezujemo stike s sodelavci, družino, prijatelji, itd. Področje duševnega zdravja pa je polno napačnih prepričanj in predpostavk, ki ne temeljijo na realnih dejstvih, temveč so ostanek nekdaj veljavnih resnic.

Z namenom destigmatizacije težav v duševnem zdravju si v nadaljevanju poglejmo pet najpogostejših mitov oz. resnic o duševnem zdravju ter se o omenjenem področju ustrezno informirajmo:

Mit 1: Duševna bolezen sploh ni bolezen.

To ne drži. Možgani so organ, ki je ravno tako dovzeten za bolezni. Kemične povezave v možganih (natančneje jim rečemo nevrotransmitorji) regulirajo, kako ljudje mislimo, občutimo in se obnašamo. Če te ”kemične povezave” začnejo slabo opravljati svojo nalogo (se okvarijo, je moten njihov pretok,…), se tudi možganske funkcije začnejo slabšati, kar vodi do duševne bolezni oz. motnje. Torej je duševna bolezen čisto prava bolezen in ne samo ”nekaj v naši glavi”.

Mit 2: Če ima nekdo težave v duševnem zdravju, mora opustiti sanje o svoji karieri.

To ne drži. Čeprav lahko težave v duševnem zdravju ali duševna bolezen negativno zaznamujejo posameznikovo delovanje, lahko ljudje s primernim zdravljenjem in prilagoditvijo delovnega mesta popolnoma uspešno delujejo (četudi so diagnosticirani z resno duševno boleznijo).

Mit 3: Ljudje, ki trpijo za duševno boleznijo, so šibki in težje prenašajo stres.

Res je, da stres prizadene posameznikovo delovanje, a to velja prav za vsakega izmed nas. Duševne motnje niso posledica posameznikovih šibkosti ali značajskih pomanjkljivosti. Ljudje z duševno boleznijo so lahko celo boljši pri spopadanju s stresom, saj se tekom svojega zdravljenja naučijo obvladovati stres in učinkovitega reševanja problemov, kar v praksi pomeni, da znajo že predčasno zaznati možne stresne situacije oz. poskrbijo za predčasno odpornost na stres. Skrbeti zase in prositi za pomoč, ko to potrebujemo, je znak poguma in moči in ne šibkosti.

Mit 4: Depresija je samo malo ”večja žalost”.

To ne drži. Depresija ni nekaj, kar bi lahko oseba kar ”spodila stran od sebe”. Veliko ljudi ima napačno predstavo o depresiji, da gre le za obdobje ali da se jo lahko preprosto otresemo z ”saj bo vse dobro”. Ne gre samo za ”veliko žalost”, temveč za resno zdravstveno stanje, ki vpliva na biološko delovanje našega telesa. Na srečo se danes lahko simptomi depresije uspešno zdravijo s primerno terapijo v kombinaciji z medikamentoznim zdravljenjem.

Mit 5: Govoriti o samomoru je slabo in lahko izgleda kot opogumljanje k dejanju.

To ne drži. Glede na to, da je samomor stigma, ki je široko razširjena v družbi, večina ljudi, ki razmišlja o samomoru, ne ve s kom govoriti o tem. Bolj kot opogumljanje k dejanju, lahko pogovor o samomoru osebi, ki razmišlja o njem, daje nov pogled, nove rešitve ali čas za ponovni premislek.

O področju duševnega zdravja tako na delovnem mestu kot drugje v družbi je potrebno spregovoriti na spoštljiv in strokoven način. Šele tako se bo lahko stigma, ki se tega področja že vrsto let drži, postopoma raztopila.