Čeprav veliko posameznikov v času epidemije ni bilo neposredno izpostavljenih smrtim in ekonomskim stiskam, pa raziskovalci opozarjajo, da obstaja univerzalna izkušnja strahu, skrbi za druge in sociale izolacije.
V svoji raziskavi so dr. Ashby idr. (2021) razkrili pomembno povezavo med travmatičnim stresom, ki ga povzroča covid-19 in simptomi posttramatske stresne motnje (PSDT), kar nakazuje na to, da je pandemija edinstven travmatični stresor.
Avtorji ugotavljajo, da ima študija več psiholoških posledic za družbo. Študija na primer zagotavlja dokaze, da se lahko covid-19 šteje za edinstveno travmo, kar bi lahko spodbudilo prizadevanja, da v družbi, skupnostih in šolah več govorimo o travmi ter kako se z njo spopadati. Prej smo o travmi lahko razmišljali kot o nečem v ozadju, težko smo bili namreč prepričani, kdo je bil travmatičnemu dogodku izpostavljen. Pandemija pa je v tem oziru drugačna, čeprav covid-19 ni vplival na vse ljudi enako ali na enak način, je to edinstvena skupna izkušnja. Vsi smo ogroženi zaradi tega dolgotrajnega in nenehnega travmatskega stresa, tudi če še nismo doživeli posttravmatske stresne motnje.
